Cerkev stoji na pokopališču sredi travnikov in polj na 299 m visoki razgledni točki nad         Srednjimi Ziljami. Prvič je omenjena leta 1526. Leta 1689 je navedena v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske kot ena od podružnic viniške župnije, posvečena pa je bila sv. Antonu puščavniku (S. Antonii Abbats, zu Sill).

Proti vzhodu orientirano cerkveno arhitekturo sestavljajo oktogonalen in kupolasto obokan prezbiterij, podolžna, banjasto obokana ladja, pred njeno zahodno fasado prislonjen zvonik in k južni steni prislonjena velika zakristija. O neki večji predelavi arhitekture priča letnica 1888 nad glavnim portalom. Veliki oltar je z 19. stoletja, kipi na njem so tirolsko delo, oba stranska oltarja sta izdelek Jerebove podobarske delavnice iz Metlike. V zakristiji je oltar sv. Antona Padovanskega, ki je v osnovi še iz 17. stoletja, iz tega stoletja je tudi eden od kelihov.

Čeprav je cerkev prvikrat omenjena že sredi 16. stoletja, pa njena sedanja podoba verjetno ni starejša od 19. stoletja in je rezultat nekih večjih predelav oziroma povečav prvotne kapele. Povsem mogoče je, da so stavbni elementi prvotne arhitekture skriti v zidovih obstoječe stavbe. Zaradi svoje osamljene in izpostavljene lege je cerkev eden od prostorsko pomembnejših spomenikov v Beli krajini in daje obkolpskemu prostoru značilno prepoznavnost.