Ivan Navratil (1825-1896)

Ivan Navratil, urednik, jezikoslovec in narodopisec, se je rodil 5. marca 1825 v Metliki, umrl 28. novembra 1896 na Dunaju.

»Število mož iz one dobe našega prebujenja, ki se je začelo z Bleiweisovimi »Novicami«, se vedno bolj krči; še bolj redki so pa pisatelji, ki so dramili tedaj naš narod. Izmed njih je učakal svoje sedemdesetletnice na Dunaju zdrav in krepek na duši in telesu Ivan Navratil. Skoro celih petdeset let, ako se oziramo na njegov prvi dopis v »Novicah«, je deloval marljivo in uspešno na slovenskem književnem polju ter si je pošteno zaslužil, da se ga spominja vsa domovina…

Spisal k njegovi sedemdesetletnici M. Murko 5. marcija 1895«

Na Dunaju živeči Slovenci so 70 letnico »stare mere poštenjaka« proslavili zelo slavnostno. Josip Stritar ga je pozdravil s pesniško prigodnico prav za to priliko. Ves čas svojega 45 letnega bivanja na Dunaju se je udeleževal družabnega in prosvetnega življenja Slovanov: bil je »ud« (kot so se takrat imenovali člani) Slovanske Besede od njene ustanovitve, dolga leta njen tajnik in knjižničar, načelnik Slovenskega kluba in predsednik Podpornega društva za slovenske visokošolce.

Po očetu je bil češkega rodu, mati je bila Belokranjka iz Rosalnic. Obiskoval je metliško dvo-razrednico, v kateri so takrat poučevali v nemščini, 3 razrede osnovne šole in 6 razredov gimnazije je potem obiskoval v Novem mestu. Filozofski licej v Ljubljani je zaključil 1845, nato nekaj časa študiral na bogoslovju ter potem od leta 1846 služboval v Ljubljani pri cesarsko kraljevi dohodninski okrajni oblasti. Leta 1847 nastopi službo pri deželnem sodišču in marca 1851 pridobi položaj nižjega uradnika in prevajalca pri najvišjem sodišču na Dunaju. Bil je tolmač za slovenščino in srbohrvaščino ter tu napredoval do načelnika pomožnih uradov.

Nabiral je jezikovno in etnološko gradivo, posebej iz Bele krajine (M. Murko je v svojem spisu hvalil Boga, da se Navratil ni rodil v Ljubljani, pač pa v Beli krajini, ki ima tako čist jezik in takšno bogastvo v narodnem blagu…, saj bi bilo to sicer izgubljeno) ter svoja spoznanja primerjal in razlagal s pojavi od drugod. Tako je med drugim v Letopisu Matice slovenske (1855-1888, 1890, 1892, 1894, 1896) objavljal obširno razpravo »Slovenske narodne vraže in prazne vere, primerjane z drugimi slovenskimi in neslovenskimi«. Pisal je tudi o aktualnih političnih temah. Posebno znan pa je njegov spis o življenju in delu J. Kopitarja. Ves čas si je tudi prizadeval za uveljavitev slovenskega knjižnega jezika.

V 23 letu starosti je v Ljubljani osnoval glasilo »Vedež« in ga dolga leta tudi urejal. Drugače pa je veliko pisal in objavljal v: »Sloveniji«, »Slovenski Bčeli«, »Novicah«, »Glasniku slovenskem«, »Učiteljskem Tovarišu«, »Večernicah«, »Koledarčkih« Mohorjeve družbe, »Letopisu« Matice slovenske, »Ljubljanskem Zvonu«, »Kresu« ter »Domu in svetu«, sodeloval pa tudi pri izdajah različnih zbornikov.

Bil je utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika za takratno slovensko srednje šolstvo. Ime Ivana Navratila nosi tudi Metliška folklora, edino folklorno društvo v občini Metlika.