Zeleni Jure

V Beli krajini obhajajo praznik Jurjevo 24. aprila, na Hrvaškem (tudi na Koroškem) pa 23. aprila. Legenda pravi, da je Zeleni Jurij prijezdil do Kolpe, ker pa ni imel groša za plačilo brodarja, mu je moral oddelati dnino in s tem prispel v Belo krajino dan pozneje. Dejansko ima koledarska razlika praznika korenine v mejah stare Oglejske patrirhije.

Običaj, ki ga je zelo natančno opisal župnik in popisovalec narodnih običajev Ivan Feliks Šašelj (1859–1944), se v Adlešičih in na Vinici še vedno ohranja. Jurjaši, to je skupina, ki vodi zelenega Jurija – v zelenje odetega dečka –, obiskujejo domačije in zapojejo jurjevsko pesem: »Prošel, je prošel pisani Vuzem, došel je došel zeleni Jure, donesel je donesle pedenj dugu travicu, lakat dugu mladicu …«

Adlešiški župnik, pisatelj, kronist in naravoslovec v Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada zapisal: “Popoludne pred Jurijevem vodijo še dandanes po več vaseh Jurija, ako je takrat že kaj zelenja. Več dečkov vzamejo malega dečka, ovijejo ga vsega v zelenje, navadno bukovo in povežejo s sirobotom. Pravijo mu zeleni Juraj. Tega vodijo potem od hiše do hiše ter popevajo naslednjo pesem, za kar dobijo pri vsaki hiši kak dar, jajca ali novce. Pri tem igra eden navadno na “muziko” (orglice).”

Pri vsaki hiši so veseli, da jih obišče zeleni Jurij in ga radi obdarijo z denarjem, jajci, pogačo in vinom in ker je sedaj zelo malo skupin, ki še obhajajo ta poganski praznik (star več tisočletij), si še posebej prizadevajo, da jih privabijo v svojo vas. Zelo redko se zgodi, da pri kateri hiši ne bi odprli duri – če družine ni doma, jurjaši vseeno podarijo brezovo vejico, če pa skopuhi ne obdarijo Jurija, pa se skupina prihodnja leta takšne hiše izogne, kar je tudi velika vaška sramota za gospodarja in gospodinjo. To po verovanju domačinov tudi prinaša hudo nesrečo domačiji. Sramotno je tudi dajati nesorazmerno majhen dar. Če se vrata doma v času petja ne odpro, družino podrezajo s petjem dodatnih verzov: »Haj, haj, haj, buli skoro kaj?« Jurjaši zataknejo brezovo vejico za podboj vhodnih vrat in ta kitica (vejica) potem varuje dom, prinaša zdravje, srečo in veselje v hišo, na polja in v hlev. Adlešiški pregovor tudi pravi: »ako se s kiticom od jurjevega samo pomaše proti zeljniku, gosenke odmah projdejo…«. Gospodinja skupino obdari z jajci in denarjem ter ponudi dobrote, gospodar pa jurjašem ponudi najboljše vino.

Še eden adlešiških pregovorov o jurjevem: »Ako je na Jurjevo lipo vreme, bu dosti vina«.

Napev:

Prošel je prošel, pisani vuzem

Došel je došel zeleni Juraj,

Na zelenem konju,

Po zelenem polju,

Donesel je, donesel

Pedenj dugu travicu,

Lakat dugu mladicu.

Dajte mu dajte,

Jurja darovajte!

Dajte mu pogače,

Da mu noga poskače!

Dajte mu vina,

Da mu nebu zima!

Dajte mu pleče,

Da vam kaj ne reče!

Dajte mu jajec,

Da ga ne bu zajec!

Dajte mu soli,

Da ga kaj ne boli!

Dajte mu groš,

Da vam dojde još …