Bernard Tomšič, učitelj v Vinici na Kranjskem

Bernard Tomšič, učitelj v Vinici na Kranjskem

Rojen 26. aprila 1811 v Vidmu pri Dobrepolju, umrl na Vinici 24. maja 1856

Tudi oče Matija je bil pred organist in ljudski pevec, zasebno pa je tudi poučeval in bil potem nameščen kot stalni učitelj najprej v Vidmu pri Dobrepolju, pozneje v Trebnjem. Leta 1824 dobi naziv »vzorni učitelj.

Bernard je obiskoval gimnazijo v Novem mesu med leti 1823 do 1829. V šoli se prijateljuje z Leopoldom Kordežem in oba veliko pišeta prozo in pesmi v nemškem jeziku. V šoli se posebno odlikuje v latinskem in grškem jeziku. Po končanem 6. razredu pa nenadno odide k frančiškanom v Trsat. Predvsem kot ljubitelj književnosti je menil, da se bo v samostanu lahko posvetil branju in pisanju, a kmalu razočaran ugotovil, da mu je to prepovedano. Neke noči je s skokom skozi okno pobegnil od frančiškanov, a se pri tem poškoduje, kar mu pusti trajne posledice – težave z nogami. Ker je šel v samostan brez očetove privolitve se ni upal vrniti na dom. V Črnomaljskem okraju dobi službo pisarja in pozneje to delo opravlja tudi v graščini. Leta 1830 opravi pripravljalni učiteljski tečaj v Ljubljani in leto pozneje postane pomočnik pri očetu učitelju v Trebnjem, nato pisar pri komendi nemškega  viteškega reda v Črnomlju, potem učitelj v Mirni Peči. 30. novembra 1836 je nameščen kot stalni učitelj na Vinici. Kmalu se poroči s Črnomaljko Katarino Malneričevo, s katero imata dva sinova. Veljal je za strogega učitelja stare šole. Tudi na Vinici veliko piše in objavlja v nemških glasilih. Prvo slovensko objavo ima 1843 leta v Novicah, ki objavijo njegovo v gajici spisano pesmico »Jek Novicam od pokrajne«. Njegova odločitev za gajico in ne bohoričico je bila takrat za številne – tudi njegovega očeta zelo sporna. Še naprej ustvarja tudi v nemščini in šele zadnja leta življenja se posveti le slovenščini. Na njegovo prošnjo je bil izdan dekret za novo službo učitelja v Trebnjem, a je ne dočaka zaradi prezgodnje smrti v 45 letu starosti. Po njegovi smrti sin Ljudevit 1864 leta izda njegovo »veselo igro v treh dejanjih« – Lahkoverni, ki jo natisne Brzotisk Antona Jakića v Zagrebu. Ljudevit sicer piše, da so očetove pesmi vrhunec njegovega umetniškega ustvarjanja, a ker obojega ne zmore založiti, se odloči za igro, ker meni, da je ta bolj potrebna za kulturno prebujanje slovenskega naroda.

Njegova sinova imata spominski tabli v šolski stavbi na Vinici (za Ivana jo je postavilo Belokranjsko učiteljsko društvo, za Ljudevita pa Brača hrvatskoga zmaja), na Bernarda ne spominja nobeno obeležje.

Učitelja postaneta tudi dva Bernardova brata: Janez in Emanuel, tretji – Franc pa je inženir. Pesmi piše tudi njegova sestra Matilda (poročena Sebenikar), sicer zelo aktivna kulturna in narodna delavka. Starejša sestra Franja je poznana predvsem kot mati pesnika Rudolfa Maistra – Vojanova, ki zaradi zgodnje izgube očeta postane vojak. Danes se Maistra spominjamo predvsem kot borca za severno mejo – generala Rudolfa Maistra.

Najlepša hvala prijateljem iz društva ZORA Prilišće, ki so pomagali pri pridobivanju originalnega izvoda knjige Lahkoverni od zbiratelja v Zagrebu.

 

Avtor: Boris Grabrijan