Warning: "continue" targeting switch is equivalent to "break". Did you mean to use "continue 2"? in /var/www/vhosts/kp-kolpa.si/httpdocs/wp-content/plugins/revslider/includes/operations.class.php on line 2854

Warning: "continue" targeting switch is equivalent to "break". Did you mean to use "continue 2"? in /var/www/vhosts/kp-kolpa.si/httpdocs/wp-content/plugins/revslider/includes/operations.class.php on line 2858

Warning: "continue" targeting switch is equivalent to "break". Did you mean to use "continue 2"? in /var/www/vhosts/kp-kolpa.si/httpdocs/wp-content/plugins/revslider/includes/output.class.php on line 3708
dr. Juro Adlešič - Krajinski park Kolpa

dr. Juro Adlešič

dr. Juro Adlešič, po domače Tojagin Jura (rojen v Adlešičih 7. maja 1884 – umrl 29. septembra 1968 v Adlešičih)

»Dr. JURO – ODVETNIK IN ŽUPAN LJUBLJANSKI« – napis na družinskem grobu v Adlešičih in skromna vitrina s porumenelo fotografijo v adlešiškem Domu krajanov sta eni redkih obeležji, ki spominjata na velikega Belokranjca.

7. maja 1884 se je v Adlešičih, v družini takratnega župana Občine Adlešiči, Ivana Adlešiča – po domače Tojaginega Iveta rodil enajsti otrok – Juro. Kot piše I.F. Šašelj je bil Tojagin grunt eden trdnejših v Adlešičih, saj je Ive z dobrim gospodarjenjem (predvsem z nakupi gozdov) družinsko posest precej povečal. Jura si je osnovno izobrazbo pridobil v Adlešičih, nato pa nadaljeval šolanje na ljubljanski klasični gimnaziji kjer je 1904 leta maturiral. Študira v na univerzah v Pragi in na Dunaju kjer je 1910 leta promoviral iz prava. Pravniško kariero začne kot pripravnik v odvetniški pisarni v Trstu, leta 1918 pa se preseli v Ljubljano in  odpre svojo odvetniško pisarno. Že kot študent je leta 1908 sodeloval v povorki pred cesarskim dvorom z Belokranjci, tudi številnimi Adlešičani, v mimohodu pred cesarjem in kraljem Francem Jožefom.

Bilje družbeno in politično angažiran ter zaveden Slovenec. Pisal je za različne časopise: Slovenca, Edinost, Zoro, Zlato dobo, Čas in druge. Že pred prvo svetovno vojno je napisal več razprav: Organizacija slovenskega izseljeništva (1909), Slovansko pravo (1910), Socialne tvorbe pri Jugoslovanih (1911). S svojimi teksti je nakazoval na velik občutek za socialna vprašanja in pravičnost. V razpravah o izseljenstvu opisuje vso bedo izseljevanja in vračanja Slovencev, posebno Belokranjcev. Izjavo enega od izseljencev povzema tako: »Ko bi bil takrat ko sem prvič ugledal amerikansko delo imel denarja za povratek, bi se takoj vrnil domov na kmetijo…«. Bil je podpredsednik Orlovske zveze, v dveh mandatih župan Ljubljane (od 1935-1942), član banovinskega sveta Dravske banovine, tajnik Slovenske ljudske stranke, boter prvega jugoslovanskega rušilca LJUBLJANA (skupaj s soprogo načelnika generalštaba Milana Nedića) – ko v Splitu spregovori tudi o hrepenenju Slovencev po morju in Slovencih kot pomorskem narodu (to je čas ko je slovenska obala del Kraljevine Italije). Med drugim pa je bil tudi boter prve brizgalne »ILO«, ki so jo kupili adlešiški gasilci 1936 leta. Od potrebnih 18.000 dinarjev, jih je Juro prispeval 4.000 – kar je ustrezalo protivrednosti para volov. Takrat so se gasilci zavedali, da brizgalne brez njegovega prispevka ne bi bilo, saj so denar zanjo zbirali že več let.

Čeprav je bil zelo delaven in ustvarjalen na številnih področjih, pa so njegova mogoče najpomembnejša zapuščina voščeni valji na katere je z fonografom posnel ljudsko petje. To so tudi najstarejši posnetki, ki jih imamo v Sloveniji (starejši, ki jih je posnela Rusinja Linjova se hranijo v St. Peterburgu). Kmalu bomo obhajali 105 let nastanka teh posnetkov (31. maja 1914 v Adlešičih in 1. junija na Preloki). Od takrat so ohranjeni tudi zapisi vseh pevk in pevcev in popis pesmi. Bil je edini Slovenec, ki je snemal na to napravo (izum A. Edisona), uporabljati pa se jo je naučil, ko je leto pred tem asistiral raziskovalki Linjovi, ki je snemala Belokranjce v Laknarjevem hotelu v Črnomlju. Na podlagi Adlešičevih posnetkov je Štritof naredil transkripte večglasnega ljudskega petja.

Doletela ga je smola, da je bil župan v času ko sile osi napadejo Jugoslavijo in jo razkosajo, kot župan pa Italijanskemu okupatorju preda mestne ključe s čimer si nakoplje sovraštvo OF. Ostane na funkciji župana in ker kljub vsemu ne more nikakor pomagati svojim ljudem 1942 odstopi, njegov občinski svet je potem razpuščen, Juro pa emigrira v tujino. Tudi po vojni ne najde stika z novo oblastjo, ki vse njegovo premoženje nacionalizira in 1949 odide v ZDA kjer se preživlja z delom na kmetiji rojakinje iz Bele krajine. V šestdesetih letih se želi vrniti domov in ko dobi zagotovilo Jugoslovanskih oblasti, da zoper njega ni podana obtožnica se vrne v rodne Adlešiče kjer zanj skrbi družina njegovega nečaka. Umre na Miholje 29. septembra 1968.

Avtor: Boris Grabrjan