Lavoslav (Leopold) Gorenjec – Podgoričan, župnik adlešiški in prevajalec
Lavoslav se je rodil 12. novembra 1840 in umrl 19. februarja 1886. Med tem ko o kraju smrti ni dvoma, saj je v Adlešičih tudi pokopan in je tu še ohranjen njegov grob z železnim križem, pa je kraj rojstva zavit v tančico skrivnosti, saj so kot njegov rojstni kraj v različnih zapisih navedeni različni kraji na Dolenjskem: Šentrupert, Brinje, Podgorica.
Gimnazijo je v letih 1853 -1861 obiskoval v Novem mestu. Šolanje je nadaljeval v Ljubljanskem semenišču in po posvetitvi za duhovnika služboval kot kaplan v kočevskem Koprivniku (Nesseltal), v Šentlovrencu na Temenici, v Slavini na Notranjskem in v Št. Juriju pod Kumom. Leta 1877 je premeščen v Adlešiče in tam ostane župnik do smrti 1886.
Leopold Gorenjec se je že v semenišču družil s poznejšimi pisatelji in župniki: Ivanom Veselom-Vesninim, Francem Jaroslavom Štrukljem, Janezom Bilcem in Josipom Ogrincem (edini ne konča bogoslovja, pač pa odide na Dunaj študirat naravoslovje). Mladi semeniščniki so izdajali slovenski list »Lipa«, v katerem so se vadili pisateljevanja, in se učili slovanskih jezikov. Takrat je bil velik poudarek na učenju češčine. Lavoslav veliko piše in objavlja, a še več se posveča prevajanju, tako sčasoma povsem zanemari lastno ustvarjanje. Zelo navdušeno tudi nabira različno »narodno blago« – zapisuje ljudske pesmi, pripovedke, pravljice, vraže. Objavlja v vseh takratnih glasilih, ki izhajajo v slovenskem jeziku.
Leta 1863 objavi v Zgodnji Danici pesem Pogrebec. Prva od petih kitic gre tako:
Koplji, koplji mi lopata,
Groba temne odpri vrata,
Trudni, da k pokoju leže vanj!
Ure so življenja štete,
Starc, mladenič, malo dete
Zgrudi v grob se, ko ne misli nanj.
Največ prevaja iz češčine (Štulc, Chocholouška, Hálka), pa tudi iz poljskega (Czajkowski, Kraszewski, Grabowski, Korzeniowski, Jellowicki, Krasinski, ruskega (predvsem Gogolj in Turgenjev) in srbo-hrvaškega jezika (Pavlović, Bogošić). Med res številnimi prevodi je nujno omeniti vsaj Gogoljeve Mrtve duše in Tarasa Bulbo.
Pri pisateljevanju in prevajanju je uporabljal različne psevdonime: Podgoriški, Podgoričan, Deželanov, Gojsko.
Zadnje mesece pred smrtjo hudo bolnemu župniku Lavoslavu Gorenjcu – Podgoričanu (kot veliko umetnikov tistega čas tudi on umre zaradi vodenice) pride pomagat kaplan Ivan Feliks Šašelj, ki potem nadaljuje njegovo pisateljsko in duhovniško delo v Adlešičih skoraj 39 let.
