Dr. Črtomir Nagode (1903-1947)

Dr. Črtomir Nagode, Belokranjec, geolog, gradbeni inženir, slovenski politik

Rojen 6. aprila 1903 v Metliki, umrl 27. avgusta 1947 v Ljubljani

Črtomir Nagode je po diplomi iz gradbeništva 1926 nadaljeval študij v Parizu in 1932 doktoriral iz geologije. S sošolcem Dušanom Kermavnerjem (tudi obsojen na montiranem Dachauskem procesu, sin dr. Taras Kermavner pa izključen iz akademskega življenja in pod dolgoletnim policijskim nadzorom) sta bila sokola in somišljenika in sta 1917 leta tudi zbirala podpise za »majniško deklaracijo«. Sodobniki so Nagodeta smatrali za jugoslovansko usmerjenega levičarja in rusofila. Ta pomemben in uspešen mož je žal poznan predvsem po zloglasnem Nagodetovem procesu – ko je mlada povojna oblast na tem in podobnih procesih obračunala z morebitno konkurenco. Doktor geologije in gradbeni inženir je bil uspešen poslovnež in tudi politik, ki je maja 1941 s podobno mislečimi slovenskimi intelektualci (med njimi dr. Ljubo Sirc in Leon Kavčnik) ustanovil liberalno stranko z imenom Stara pravda. Zavzeli so se za takojšen oboroženi odpor proti okupatorjem Slovenskega ozemlja. Stara pravda se je priključila Osvobodilni fronti in Nagode je bil član Vrhovnega plenuma. Zaradi njegovega nasprotovanja absolutni nadvladi Komunistične partije Slovenije v OF in podrejeni vlogi ostalih članic; ter zaradi protestiranja ob likvidacijah Slovencev, ki jih je izvajal VOS (Varnostno obveščevalna služba KPS) je prišel v spor z Borisom Kidričem, ki ga je tudi videl kot neposredno konkurenco. Zaradi vsega tega je bil Nagode in tudi njegova stranka izključena iz OF. Ljubo Sirc navaja, da Nagode iz protesta proti okupatorjem potem ni zapustil svoje hiše na Mirju v Ljubljani.

Po vojni je poskušal obuditi stranko, ker je verjel v večstrankarski sistem (izhajajoč tudi iz sporazuma Tito – Šubašić). Prav tako je nenehno opozarjal na kršenje človekovih pravic.

Seveda je bil zaradi svojega delovanja že poleti 1947 aretiran s še drugimi somišljeniki (Ljubo Sirc, Leon Kavčnik, Boris Furlan, Zoran Hribar, Angela Vode, Metod Kumelj, Svatopluk Zupan, Bogdan Stare, Metod Pirc, Vid Lajovic, Franjo Sirc (oče Ljuba Sirca) in Elizabeta Hribar, žena ­Zorana Hribarja) in na montiranem sodnem procesu obsojen na smrt in 27. avgusta 1947 tudi ustreljen. Na smrt obsojenima Sircu in Furlanu je bila kazen naknadno spremenjena v 20 let težke ječe s prisilnim delom. Oblasti s zavrnile prošnjo družine za izročitev posmrtnih ostankov in ga pokopale neznano kje. Vsa imovina Nagodetovih je bila zaplenjena. Isti dan kot je bil ustreljen Črtomir – 27. avgusta 1947 je storila samomor Črtomirjeva mama Silva Nagode. Vsi ostali obtoženci, ki jim je bilo tudi očitano, da so »špijoni«, »narodni izdajalci«, »morilci«, »sovražniki ljudstva« …, so bili obsojeni na visoke zaporne kazni.

Vrhovno sodišče RS je leta 1991 sodbo zoper dr. Nagodeta in štirinajst soobsojenih razveljavilo z ugotovitvijo, da je slonela na lažnih obtožbah in da je šlo za krivičen proces proti namišljenim zahodnim vohunom.

Ta absurdna povojna dogajanja najbolj označuje citat Vladimirja Kavčiča: »Narod mora biti pripravljen na žrtve. Tudi na nesmiselne in krivične žrtve.«

Tudi Črtomir Nagode je pomemben sin Bele krajine in vreden našega spomina.

Na sodnem procesu

Sojenje

Zaplenjena Nagodetova hiša v Ljubljani