::
Kontakt :: Zemljevid strani :: Prijava
 
Iskanje

novice
prireditve
projekti
naravni spomeniki
naravni rezervat
kulturni spomeniki
turizem
kmetijstvo
obrazci
razpisi
spletne povezave



Razstava ob 130-obletnici rojstva Boža Račiča-Kumeta

Božu Račiču so bile vedoželjnost, ustvarjalnost in veselje do poučevanja položeni v zibelko.

 

Adlešičani so svojega učitelja zaradi njegovega vsestranskega delovanja – tudi pospeševanja gospodarskih dejavnosti in modernega kmetovanja, ter seveda zbiranja kulturnega bogastva zelo vzljubili.V Adlešičih je pustil neizbrisen pečat in zaradi njegovega velikega prispevka kraju tukajšnje kulturno društvo danes nosi njegovo ime: KUD Božo Račič Adlešiči.

Kot otrok učiteljskih staršev se je veliko selil in družina se nikjer ni ustalila. Mogoče pa so šele Adlešiči postali njegov prvi dom, saj se je tja vedno rad vračal. Tudi Adlešičani so ga imeli za svojega, zato so ga klicali Kume. Res je bil kume (boter) številnim otrokom: bil je rojstni kume, birmanski kume in ker je bila v tistih časih še želo živa tradicija nastrižnega kumstva, je bil tudi nastrižni kume (tisti, ki je otroku odstrigel prve kodrčke).

Na vprašanje moderatorja in pobudnika razstave BG, kako da je Kume dobil ime Božo, ne pa Štefan; saj se je rodil 26. decembra 1887 v Čatežu ob Savi, na dan ko goduje sv. Štefana, je avtorica razstave, vnukinja Mojca Račič gladko izstrelila: »Božidar ali Božo so ga le klicali. Krščen je bil kot Theodor Julius.« Leta 1909 maturira na učiteljišču v Ljubljani in dobi prvo zaposlitev na šoli v Kalu nad Šentjanžem. Leta 1914 se poroči in dan po vzponu na Triglav je mobiliziran v Avstrijsko vojsko. Leta 1916 je začasno demobiliziran in opravlja učiteljsko delo v Toplicah pri Zagorju ko izda tudi prvo knjigo: Sušenje v gospodinjstvu. Zavedal se je da bo v vojnih časih nastopila težava v preskrbi s hrano in je gospodinje hotel vzpodbuditi k pripravi sušenega sadja. Med vojno je sicer ves čas v zaledju in v Srbiji poleg kuhanja tudi poučuje slovenščino. V enem svojih člankov v Učiteljskem tovarišu opisuje tragedijo kapitulacije, propada monarhije, ropanja bežeče vojske, razorožitve … Pridruži se generalu Rudolfu Maistru in tako sodeluje pri vzpostavitvi severne meje Države SHS. 1. decembra 1919 je nameščen kot učitelj v Adlešiče. Tu se poleg učiteljevanja vključuje v vse pore življenja in razvija ter promovira domače obrti in kulturo. Zapisuje otroške pesmice in izštevanke, ki jih otroci pripovedujejo na paši ter izda knjižico Belokranjske otroške pesmi pa tudi Ljudsko kuharico. V enem od časopisnih člankov zopet opisuje hude težave adlešiške šole, ki nima osnovnih potrebščin – papirja, pisal, učbenikov. Na oblast apelira, da jim preskrbi vsaj papir, saj sicer ne bo mogel opismenit mladih Belokranjcev. Tudi stanje šol opisuje kot zelo klavrno – Vinška šola naj bi bila v tem času podprta s sedmimi trami, saj bi se sicer porušila. A pri delu ga te težave niso zaustavile, saj je bil pri vseh aktivnostih zelo uspešen in ponesel glas o Adlešičih in Adlešičanih po vsej domovini in tudi v tujino. Adlešiški učenci sodelujejo tudi na Svetovni razstavi v Londonu 1922.

Leta 1925 je imenovan za ravnatelja Državnega osrednjega zavoda za žensko domačo obrt in se preseli v Ljubljano. V tej funkciji izvede veliko aktivnosti za ohranjanje in komercialni razvoj domačih obrti, ki vključuje tudi posodabljanje orodij in prodajo izdelkov. Le od ene mojstrice v Adlešičih v enem nakupu odkupi kar 1.000 adlešičkih pisanic, domače statve posodobi s češkimi elementi. Ker ostane Idrija v Italiji, razvija čipkarstvo drugod po Sloveniji in doseže celo njihov izvoz v nemške dežele. Etnografski muzej v Ljubljani oskrbi s številnimi rekviziti. Nagrajen je z viteškim redom sv. Save. Njegova aktivnost ne zgubi zamaha niti po upokojitvi 1946, saj nadaljuje delo kot strokovni sodelavec drugih institucij in podjetij. Leta 1949 je ustanovni član Muzejskega društva v Metliki. Za časa življenja je izdal še več knjig, med njimi tudi: Kuharske bukvice za kmečke žene in dekleta ali sto jedi za kmečke ljudi, Nova kuharska knjižica, Lace-making in Jugoslavija, Mala ljudska kuharica, Pletenje. Da bi spoznali njegovo bogato delo, si morate ogledati razstavo, tu pa naj dodam le še nekaj podatkov: leta 1957 je imenovan za častnega občana Adlešič, 1973 podari zbirko o belokranjskih pisanicah Belokranjskemu muzeju, 1978 prejme plaketo Občine Črnomelj…

V 93 letu starosti umre 27. maja 1980 v Ljubljani. Razstava je postavljena v štirih tematskih sklopih: družina, Adlešiči, ravnateljevanje v Državnem zavodu in Upokojitev.

 

Na otvoritev razstave so poleg vnukov in pravnukov prišli tudi trije otroci Boža Račiča: Rajka, Nada in Marko (najstarejši slovenski olimpijec). Najmlajša Rajka, ki šteje 91 pomladi se je v zelo lepem nagovoru zahvalila za dogodek v imenu Kumetove družine.

 

Avtorica razstave kustosinja Mojca Račič, oblikovanje Maruša Račič, film Vinko Papež, koordinacija Tončka Jankovič.

Razstavo Božo Račič - Kume so skupaj pripravili Javni zavod Krajinski park Kolpa, KUD Božo Račič Adlešiči, Slovenski etnografski muzej in Belokranjski muzej Metlika.

 

Otvoritev razstave je potekala ob pogovoru Borisa Grabrijana in vnukinje Mojce Račič o Kumetu, ter ob bogatem kulturnem programu v katerem so nastopili učenci OŠ Loka in podružnice Adlešiči, iz KUD Božo Račič Adlešiči pa pevke Kresnice-predice, oktet Prelo, Tamburaška skupina, Folklorna skupina, sekcija Pečkarke in KUD Preloški muzikanti. Goste je nagovorila predsednica društva Majda Veselič.

 

 

V Adlešičih je veljalo da: »Na sv. Štefana dan pobero se z mize vse mrvine (drobtine kruha) in se shranijo. Ako krava nebi mogla telit, dado jim za orehovo lupino teh mrvin. Poklje lahko teli.«

Datum novice 26-12-2017 :: Objavil




Domov :: Krajinski park Kolpa :: Javni zavod :: Naravni spomeniki :: Kulturni spomeniki :: Kultura in običaji :: Turizem :: Kmetijstvo
 
 
 
Kolofon
Izvedba :: p@rtner